Pri načrtovanju hišne kanalizacije je potrebno biti pozorni na čim krajše zbiralne vode in priključke, ki vodijo od sanitarne opreme do vertikalnega voda, ti pa v osnovni vod zunaj objekta do javnega kanala. S tem se izognemo morebitnemu zastajanju odplak v ceveh. Ob tem upoštevajmo tudi predpisane minimalne naklone in dimenzije. Da preprečimo prehod smradu, ki se sprošča pri razkrajanju in razpadu odplak, mora biti vsak odtok opremljen s smradno zaporo.

Priključek hišne kanalizacije na javni kanal se izvede s cevmi premera 200 mm z vsaj 2 % padca. Priključi se ga pod kotom 45 ° v smeri vodnega toka v kanalu. Pri klasični izvedbi se hišni priključek izvede v zgornji polovici kanalske cevi. Danes pa najpogosteje uporabljamo fazonske priključne kose, katere priključujemo v višini osi kanala. Čistilni pokrov ali revizijski jašek je potrebno vgraditi na vseh spremembah smeri ali pri padcu hišnega voda. Slepih jaškov ne delamo več.

V hišni kanalizaciji moramo kanalske vode položiti dovolj globoko, da jih zaščitimo pred zmrzovanjem ter dinamično in statično obtežbo. Izkopi morajo biti narejeni v predvidenem padcu (večji od 2 odstotkov), dno jarka pa mora biti izravnano. V primeru slabe čvrstosti terena, je potrebno nasuti pesek ali gramoz. Kanalsko omrežje mora biti v celoti iz kakovostnih cevi. Stiki med cevmi morajo biti dobro zatesnjeni.

Padavinska voda mora iti skozi peskolov, preden odteče v kanalizacijo. Ponavadi se peskolov postavi na mesto, kjer se kanalizacija lomi iz vertikalnega v vodoravni položaj. Odtoki morajo biti zavarovani pred zmrzovanjem. Priključki na glavni vertikalni vod oklepajo 60 °. Če se navpična smer lomi za več kot 30 °, vgradimo revizijski element.