Električne inštalacije v stanovanjskih objektih pojmujemo kot nizkonapetostne elektroenergetske inštalacije.
Električni priključek je sestavljen iz vodov in naprav nizke napetosti, preko katerega je odjemalčeva elektroinštalacija povezana z distribucijskim električnim omrežjem. Priključek ima zunanji in notranji del, zunanji priključek sestavljajo nadzemni vodi od distribucijskega omrežja do izolatorjev na odjemalčevem objektu, notranjega pa vodi na napravah, ki povezujejo zunanji priključek z odjemalčevo inštalacijo do števca.
Pri tem namestimo elektroinštalacijsko omarico, v kateri so števec z glavnimi varovalkami, določeno število enofaznih in trifaznih vtičnic, naprava za zaščito pred previsoko napetostjo in prenapetostna zaščita. Glavne hišne varovalke so nameščene pod streho ali v kleti.
Prostori posameznega stanovanja so skupinsko povezani na posamezne tokovne kroge. Razvrščanje v skupine je odvisno od potrebe po električni energiji v posameznem prostoru. Vsak tokovni krog mora biti opremljen z varovalko, ki poskrbi, da posameznega tokovnega kroga ne preobremenimo. Napeljava namreč dopušča določeno obremenitev. Avtomatska izklopna naprava v varovalki preobremenjen tokovni krog pravočasno izklopi.
Števec registrira porabo električne energije. Preko števne plošče kontroliramo ali števec ustrezno in pravilno deluje. Na čelni strani števca so zbrani in zapisani tehnični podatki, med njimi tudi število vrtljajev, ki jih naredi števna plošča za vsako porabljeno kilovatno uro.
Pri izdelavi električnih inštalacij je potrebna tudi ustrezna zaščitna ozemljitev. To je varnostni ukrep, s katerim preprečimo, da bi v objektu oziroma v gospodinjstvu prišlo do nesreče zaradi električnega toka. V gradbeno jamo že med samim betoniranjem položimo temeljno ozemljilo. Temeljno ozemljilo predstavlja pocinkan valjanec ali trak iz nerjavečega jekla, ozemljila pa so lahko žarkovno, obročno ali pentljasto oblikovana. Dolžina valjanca je odvisna od podložnega materiala temeljev oziroma vrste zemljišča, od katere je odvisna ponikalna upornost.
Temeljno ozemljilo mora tudi izenačevati potencial v objektu, kar pomeni, da skrbi za varno izvedbo medsebojnih elektrotehniških povezav kovinskih delov v objektu. Ta je še posebej pomembna v prostorih s povečano nevarnostjo, kot sta kopalnica in pralnica. Za zaščito pred previsoko napetostjo v objektu je v električni omarici nameščeno FID stikalo, ki deluje na diferenčni tok med fazo in ničlo, ki se pojavi ob okvari na posamezni električni napravi. Mehanizem odklopne naprave prekine tokokrog, če se pojavi omenjena razlika v toku. Večina električnih naprav ima kovinske okrove in dele. Vsi kovinski okrovi morajo biti ozemljeni, kar dosežemo tako, da jih povežemo s tretjim vodnikom v trožilni priključni vrvici, ki odvaja napačno speljan tok.
Poznamo dve vrsti električnih inštalacij, in sicer:
- nizkonapetostne elektroenergetske inštalacije: namenjene so napajanju električnih naprav in razsvetljavi;
- informacijske inštalacije: so inštalacije za telefon, protivlomno in protipožarno zaščito, klimatizacijo, računalniške mreže,…
Glede na izvedbo električnih inštalacij pa le te delimo v naslednje skupine:
- inštalacije pod ometom in v ometu: inštalacije, ki se izdelajo že ob sami gradnji objekta, še preden se izdela zaključni ometni sloj;
- inštalacije nad ometom: vgrajujemo jih predvsem v vlažne prostore, kjer mora biti električna inštalacija napeljana s plastičnimi vodniki na ustreznih skobah;
- inštalacije v votlih stenah: delimo jih na gorljive in negorljive, od vrste inštalacije pa je odvisna tudi vrsta materiala, ki ga uporabimo za izvedbo električne inštalacije. Sistem je primeren za suhomontažno gradnjo;
- inštalacije v betonu: se nameščajo že v začetnih fazah gradnje objekta;
- inštalacijski kanali: niso uporabljivi za stanovanjske prostore, pogosto pa se uporabljajo v industrijski gradnji;
- inštalacije z neizoliranimi vodniki: se v stanovanjskih objektih uporabljajo zgolj za nizkonapetostne sisteme kot npr. halogenske svetilke in podobne naprave.
