Izvajamo naslednje inštalacije telekomunikacijskih naprav v zgradbah:
- telefonske inštalacije
- inštalacije hišnih govornih naprav
- antenske inštalacije
- inštalacije varnostnih sistemov
- inštalacije ozvočenja
K sestavnim delom plinske inštalacije prištevamo zunanji plinovod, hišni priključek, plinsko cevno omrežje v notranjosti, plinska trošila, gorilnike in dimnik.
Zunanji plinovod
Zunanje plinsko omrežje je do stavbe lahko speljano pod zemljo ali na prostem. Če se odločimo za potek zunanjega plinovoda na prostem, moramo cevi zaščititi pred zunanjimi vplivi (vremenskimi in mehanskimi). Iz tega razloga je pogostejši način speljevanja zunanjega plinovoda pod zemljo, v globini do dveh metrov.
Hišni priključek
Osnovna naloga plinskega hišnega priključka je povezovanje zunanjega in notranjega plinskega omrežja. Zaključi se pri glavnem zapornem organu, s katerim odpiramo in zapiramo dovod plina v zgradbo. Požarna pipa mora biti na vidnem mestu in jasno označena.
Notranja inštalacija
Cevi plinske inštalacije so v notranjih prostorih lahko nameščene nad ali pod ometom. Cevi morajo biti iz bakra ali jekla in obarvane z rumeno barvo. Ne smejo biti speljane po požarnih stopnicah.
Plinska trošila
Plinska trošila so naprave, priključene na plinsko napeljavo, ki za delovanje porabljajo plin (gorilniki na plinskem štedilniku, plinske peči, ...). Nameščena morajo biti v prostorih, ki imajo zadostno količino zraka, saj lahko le tam varno in pravilno delujejo.
Pri namestitvi trošil moramo upoštevati oddaljenost od gorljivih in nosilnih gradbenih materialov. Pri trošilih nameščenih v kopalnici moramo upoštevati varnostno razdaljo od kopalne kadi ali umivalnika.
Gorilniki
Za dobro delovanje trošil moramo zagotoviti zadostno količino zraka za izgorevanje. Glede na dovod zraka do plinskih gorilnikov ločimo naprave z atmosferskim in tlačnim gorilnikom. Pri atmosferskem gorilniku se toku plina primeša zrak iz okolice. Tak gorilnik je primeren predvsem za zemeljski plin. Pri tlačnih gorilnikih je prisilni pretok zraka ustvarjen z ventilatorjem. Pri tem sistemu je mogoče uravnavati pritok zraka v cevi, kar omogoča kakovostno zgorevanje.
Odvod dimnih plinov
Dimne pline odvajamo skozi luknje v fasadi in prek dimnikov ali dimovodnih priključkov. Od dimnika sta odvisna izkoristek ogrevalnega sistema in varnost. Mora biti ustrezno izoliran, odporen proti koroziji, imeti mora primeren presek in za kondenzat nepropustno površino. Dimnik je treba tako kot dimovodne naprave redno vzdrževati.
Električne inštalacije v stanovanjskih objektih pojmujemo kot nizkonapetostne elektroenergetske inštalacije.
Električni priključek je sestavljen iz vodov in naprav nizke napetosti, preko katerega je odjemalčeva elektroinštalacija povezana z distribucijskim električnim omrežjem. Priključek ima zunanji in notranji del, zunanji priključek sestavljajo nadzemni vodi od distribucijskega omrežja do izolatorjev na odjemalčevem objektu, notranjega pa vodi na napravah, ki povezujejo zunanji priključek z odjemalčevo inštalacijo do števca.
Pri tem namestimo elektroinštalacijsko omarico, v kateri so števec z glavnimi varovalkami, določeno število enofaznih in trifaznih vtičnic, naprava za zaščito pred previsoko napetostjo in prenapetostna zaščita. Glavne hišne varovalke so nameščene pod streho ali v kleti.
Prostori posameznega stanovanja so skupinsko povezani na posamezne tokovne kroge. Razvrščanje v skupine je odvisno od potrebe po električni energiji v posameznem prostoru. Vsak tokovni krog mora biti opremljen z varovalko, ki poskrbi, da posameznega tokovnega kroga ne preobremenimo. Napeljava namreč dopušča določeno obremenitev. Avtomatska izklopna naprava v varovalki preobremenjen tokovni krog pravočasno izklopi.
Števec registrira porabo električne energije. Preko števne plošče kontroliramo ali števec ustrezno in pravilno deluje. Na čelni strani števca so zbrani in zapisani tehnični podatki, med njimi tudi število vrtljajev, ki jih naredi števna plošča za vsako porabljeno kilovatno uro.
Pri izdelavi električnih inštalacij je potrebna tudi ustrezna zaščitna ozemljitev. To je varnostni ukrep, s katerim preprečimo, da bi v objektu oziroma v gospodinjstvu prišlo do nesreče zaradi električnega toka. V gradbeno jamo že med samim betoniranjem položimo temeljno ozemljilo. Temeljno ozemljilo predstavlja pocinkan valjanec ali trak iz nerjavečega jekla, ozemljila pa so lahko žarkovno, obročno ali pentljasto oblikovana. Dolžina valjanca je odvisna od podložnega materiala temeljev oziroma vrste zemljišča, od katere je odvisna ponikalna upornost.
Temeljno ozemljilo mora tudi izenačevati potencial v objektu, kar pomeni, da skrbi za varno izvedbo medsebojnih elektrotehniških povezav kovinskih delov v objektu. Ta je še posebej pomembna v prostorih s povečano nevarnostjo, kot sta kopalnica in pralnica. Za zaščito pred previsoko napetostjo v objektu je v električni omarici nameščeno FID stikalo, ki deluje na diferenčni tok med fazo in ničlo, ki se pojavi ob okvari na posamezni električni napravi. Mehanizem odklopne naprave prekine tokokrog, če se pojavi omenjena razlika v toku. Večina električnih naprav ima kovinske okrove in dele. Vsi kovinski okrovi morajo biti ozemljeni, kar dosežemo tako, da jih povežemo s tretjim vodnikom v trožilni priključni vrvici, ki odvaja napačno speljan tok.
Poznamo dve vrsti električnih inštalacij, in sicer:
- nizkonapetostne elektroenergetske inštalacije: namenjene so napajanju električnih naprav in razsvetljavi;
- informacijske inštalacije: so inštalacije za telefon, protivlomno in protipožarno zaščito, klimatizacijo, računalniške mreže,…
Glede na izvedbo električnih inštalacij pa le te delimo v naslednje skupine:
- inštalacije pod ometom in v ometu: inštalacije, ki se izdelajo že ob sami gradnji objekta, še preden se izdela zaključni ometni sloj;
- inštalacije nad ometom: vgrajujemo jih predvsem v vlažne prostore, kjer mora biti električna inštalacija napeljana s plastičnimi vodniki na ustreznih skobah;
- inštalacije v votlih stenah: delimo jih na gorljive in negorljive, od vrste inštalacije pa je odvisna tudi vrsta materiala, ki ga uporabimo za izvedbo električne inštalacije. Sistem je primeren za suhomontažno gradnjo;
- inštalacije v betonu: se nameščajo že v začetnih fazah gradnje objekta;
- inštalacijski kanali: niso uporabljivi za stanovanjske prostore, pogosto pa se uporabljajo v industrijski gradnji;
- inštalacije z neizoliranimi vodniki: se v stanovanjskih objektih uporabljajo zgolj za nizkonapetostne sisteme kot npr. halogenske svetilke in podobne naprave.
Voda je tekočina brez barve, vonja in okusa in je eden izmed bistvenih elementov za življenje ljudi.
Voda, ki jo uporabljamo v gospodinjstvu mora izpolnjevati naslednje pogoje:
- biti mora brez barve, vonja in okusa;
- vsebovati mora določen delež raztopljenih snovi, kisika in ogljikove kisline, katerih vsebnost pa mora biti v določenih mejah;
- temperatura vode mora biti med 10° C in 15° C;
- pH vrednost pitne vode mora biti med 6,0 in 8,5 (pH vrednost kemično nevtralne vode je 7, če je pH vrednost višja, je voda bazična, če je pH vrednost nižja, pa kisla);
- zaradi razkuževanja z namenom preprečevanja vsebnosti zdravju škodljivih mikroorganizmov v pitni vodi je dovoljena določena stopnja vsebnosti klora.
Zaradi naštetih dejavnikov moramo skrbno načrtovati vodovodno inštalacijo, da bodo pogoji kar se da dobro izpolnjeni.
Razdelitev vode izvedemo s pomočjo glavnih dovodnih cevi iz podzemeljskega zbiralnika preko mreže razdelilnih vodov do oskrbovalnih cevi, ki so napeljane po cestah, dovolj globoko, da voda ne more zmrzniti. Od teh cevi se nato odcepijo nekoliko tanjše cevi po hišah.
Napeljava hišnega priključka do glavne pipe in števca je praviloma last podjetja, ki skrbi za oskrbo z vodo. Od števca naprej za razdelilne vode v objektu skrbi lastnik objekta. Glavni ventil je namenjen zaprtju oz. odprtju vode za celotni objekt. Nameščen je lahko pred vodomerom ali za njim. V cevovodu na vodomeru leži redukcijski ventil, ki skrbi za ustrezen pritisk vode v cevovodih v objektu, saj bi premočan pritisk lahko poškodoval naprave ali opremo. Redukcijski ventil nastavi inštalater, ki skrbi za vodovodno napeljavo v objektu. Mehčalna naprava s pomočjo kemikalij skrbi za ustrezno trdoto vode v vodovodni inštalaciji, če je to potrebno.
Cevi za vodovodno inštalacijo so lahko speljane vertikalno ali horizontalno. Horizontalni vodi naj bodo speljani v kletnih prostorih, pod stropom ali položeni v talnem kanalu. Pri tem je treba paziti na potreben naklon horizontalnih vodov. Pri prebojih skozi zid je treba paziti na ustrezno izolacijo.
Sistem cev v cevi je relativno nov, primeren pa je za podometno in predstensko inštalacijo vodovodnih cevi. Pri polaganju uporabljamo plastične vodovodne cevi, pri tem je zunanja gibljiva cev iz polietilena vodilo za notranjo vodovodno cev.
Izpustna mesta priključimo na vodovodno inštalacijo:
- zaporedno, pri čemer so izpustna mesta zaporedno priključena na eno dovodno cev;
- vzporedno, pri čemer sta dve dovodni cevi, ki sta med seboj povezani z zanko, nanju pa je priključenih več izpustnih mest;
- kombinirano.
Zaporedna priključitev je primerna predvsem, kadar priključenih elementov ne uporabljamo sočasno ali, če je razdalja od priključka voda do odjemnih mest posebno dolga. Prednost zaporedne priključitve pa je predvsem v manjši porabi materiala.
Vzporedna priključitev je priporočljiva predvsem, če hkrati uporabljamo več priključnih mest, npr. v kopalnici, vse pogosteje tudi v kuhinji.
Hišne inštalacije so pomembni osrednji del hiše. Omogočajo nam ogrevanje, svežo vodo, odvajanje odpadne vode, da imamo v vsakem prostoru dostop do elektrike, interneta, telefonije in drugo. Ustrezno razvejan in dovolj zmogljiv sistem inštalacij omogoča nemoteno delovanje stavbe.
V sodelovanju z našimi podizvajalci izvajamo naslednja inštalacijska dela:
