O ureditvi razsvetljave razmišljajmo že pri izdelavi osnovnega koncepta vrtne ureditve, da bomo pravočasno poskrbeli vsaj za ustrezno razpeljavo električnih kablov, četudi samih svetil ne bomo takoj postavili. Nekateri učinki nočne osvetlitve bodo prišli do izraza, šele ko bodo rastline na vrtu ustrezno razraščene. Treba je tudi razmisliti, kje bomo luči prižigali in ali jih bomo prižigali vse naenkrat ali pa ločeno po skupinah. Sicer pa bodimo pozorni na naslednje:
– ne pretiravajmo s številom luči, saj tudi z enim samim svetlobnim virom lahko veliko dosežemo. Z osvetlitvijo ene same robne točke lahko nočni vrt navidezno povečamo, saj so dejanske meje prostora zabrisane.
– ne uporabljajmo svetil, ki nas slepijo. Luči, ki jih postavimo v okolico prostora za sedenje, naj ne bodo višje od 60 cm. Imajo naj senčnik, ki bo svetlobo usmerjal proti tlom ali v rastlinje.
– ko razmišljamo o razporeditvi luči, osrednjega prostora za sedenje ne osvetlimo, ker sicer v temno okolico ne bomo nič videli.
Kakšna svetila bomo izbrali za zunanjo, dekorativno osvetlitev je odvisno od učinka, ki ga želimo doseči. Za osvetljevanje rastlin in posameznih detajlov uporabljamo žaromete z različno širokim in visokim svetlobnim snopom. Lahko so vgrajeni ali premični. Na stalen prostor jih postavimo samo za osvetlitev arhitekturnih elementov, skulptur in odraslega drevja.
Za funkcionalno osvetlitev prostora uporabljamo različne svetilke. Visoke so večinoma od 40 do 80 cm, višjih ali celo takih na drogu skoraj ne uporabljamo. Za zelo diskretno osvetlitev poti, stopnišč ali za označevanje obodne linije objekta in vrtnih zidov pa vgrajujemo talna ali stenska svetila.
Poleg svetil je na vrtu zelo uporaben tudi zunanji električni stebriček, to je samostojna enota z eno ali več vtičnicami in s stikalom, na katero lahko priključimo premične žaromete, pa tudi druge sezonske porabnike.
Polaganje tlakovcev je izredno dobra odločitev za ureditev okolice, saj je tlakovec naravni produkt, ki ne škodi okolju, ker zemlja z njim še vedno normalno »diha«. Tlakovci so enostavni za čiščenje in izredno trdni v vseh vremenskih razmerah. Pri polaganju tlakovcev je pomembna trdna osnova, ki je v večini primerov drenažni pesek. Lahko se položijo tudi na betonsko osnovo.
Delo začnemo tako, da si s pomočjo količkov in vrvic označimo območje tlakovanja. Sledi odstranjevanje travne ruše in izkop terena v globini 20 do 40 cm. Nastali izkop zasujemo z drobljenim peskom ali drobljencem premera do 32 mm. Nasuti pesek z valjanjem ali nabijanjem dobro utrdimo, da ne more priti do posedanja. Pri tem opravilu ne smemo pozabiti na izvedbo ustreznega naklona v smeri odtekanja vode. Ta naj znaša 1 do 2,5 %. S tem preprečimo zadrževanje vlage in vode pod in na tlakovani površini. Na tako pripravljeno podlago nasujemo še 3 do 5 cm debel sloj peska ali mivke granulacije od 0 do 8 mm. Pesek poravnamo s pomočjo lesene letve, da zagotovimo ravno podlago.
Ko imamo pripravljeno podlago, se lahko lotimo polaganja tlakovcev. Širina fug naj znaša od 3 do 5 mm. Za uravnavo višine si pomagamo s plastičnim kladivom.
Tlakovce, ki so položeni na robovih tlakovanega območja, zabetoniramo v podlago. Na ta način preprečimo, da bi se s časoma razlezli izven tlakovanega območja. Robove lahko zaključimo tudi z robniki, ki so lahko nad nivojem tlakovcev ali pa v isti ravnini. Tako kot tlakovce, zabetoniramo tudi robnike na ustrezno globino.
Po končanem polaganju nam ostane le še fugiranje. Ob suhem vremenu po površini posujemo kremenčevo mivko in jo s pometanjem vnesemo v odprtine med tlakovci. Odvečno kremenčevo mivko pometemo s površine tlakovcev in speremo z vodo. Mivka bo namreč preprečevala pomikanje tlakovcev in bo utrdila tlakovano površino. Priporočeno je, da postopek fugiranja ponovimo čez 14 dni.
Tlakovci so primerni za zunanje terase, dvorišča, tlakovanje pločnikov, poti ali parkirišča.
Pri gradnji poti lahko uporabljamo različne materiale. Vsak material ima svoje značilnosti.
Betonski tlakovci različnih barv in oblik so odlično gradivo. Polaganje tlakovcev je izredno dobra odločitev za ureditev okolice, saj je tlakovec naravni produkt, ki ne škodi okolju, ker zemlja z njim še vedno normalno »diha«. Tlakovci so enostavni za čiščenje in izredno trdni v vseh vremenskih razmerah. Pri polaganju tlakovcev je pomembna trdna osnova, ki je v večini primerov drenažni pesek. Lahko se položijo tudi na betonsko osnovo.
Betonska podlaga je primerna za dovozne in široke sprehajalne poti. Če je pravilno izdelana, je odporna, sicer pa kaj rada razpoka. Poti lahko razčlenimo tudi z lesenimi deskami ali pasovi opek. Pri tem nam ni treba graditi razteznostnih pasov, ki so sicer nujno potrebni, da ne pride do razpokanja betona ob spremembah temperature.
Betonske plošče so lep nadomestek za beton. So različnih velikosti, barv, oblik in tekstur. Lahko jih polagamo tesno skupaj ali pa med njimi pustimo špranje.
Travnate poti so primerne za povezavo med različnimi travnatimi deli. Biti morajo dovolj široke, ker ne vzdržijo pogoste hoje.
Peščene poti so preproste, lepega videza in poceni. Pri njihovi gradnji moramo pripraviti primerno podlago. Poti morajo biti obrobljene s trdnimi robniki (betonski, leseni), da se pesek ne razširja izven poti.
Kamnite plošče lahko tvorijo poti stopnih kamnov. Na površini, ki je predvidena za pot, utrdimo podlago, nato pa vsakih nekaj centimetrov položimo kamnito ploščo nepravilnih oblik, ki mora biti tako velika, da lahko človek na njej stoji brez težav. Primerne so za poti okoli vodnega vrta, v gozdnatem delu,…
Leseni tlaki so primerni za naravne dele vrta. V senčnih in vlažnih predelih na njih drsi, zato jih obložimo z zajčjo ograjo ali kake druge vrste mrežo. Les mora biti dobro impregniran sicer hitro propade. Primeren les je kostanjev, hrastov ali macesnov. Uporabni so tudi odsluženi železniški pragovi.
Primeren material je tudi lubje ali koščki lesa. Ko propade nanj nasujemo novega. Primeren je za otroška igrišča. Lubje je primerno tudi za poti med zelenjavnimi gredami.
Vrtne poti naj smiselno povezujejo posamezne vrtne dele, hišo, garažo, cesto, dvorišče,… Odvisno od zgradbe in velikosti vrta. Poti napravimo tam, kjer pogosto hodimo. Tako preprečimo, da bi se trata razgolila.
Poti se delijo na glavne in stranske. Glavne naj bodo široke od 1 do 2 metra, kar omogoča vzporedno hojo dveh oseb. Stranske poti naj bodo široke 60 do 80 cm, odvisno od velikosti vrta.
Živa meja ni le enolična naravna ograja, ampak je tudi fizična ovira. Odvisno od vrste grmov in rastlinja lahko ustvarimo nizko in visoko živo mejo. Nizke žive meje uporabljamo in koristimo v vrtu za vizualno ločevanje gredic in okrasnih poti.
Žive meje na vrtu opravljajo dvojno funkcijo, saj zaključujejo vrt in hkrati skrbijo za intimnost na vrtu. Številne ornamentalne rastline (drevesa in grmovnice) so primerne za žive meje, vendar je izbira ustrezne rastline pogojena z namenom in rastiščem žive meje na vrtu. Uporabljamo lahko rastline, ki jih pustimo rasti v njihovi naravni obliki, kar je posebno primerno za cvetoče žive meje, ki jih le obrezujemo, da vzpodbujamo cvetenje. Listopadne žive meje so zelene le poleti. Zimzelene žive mejo pa ostanejo zelene vse leto.
Ko sadite grede z enoletnicami in trajnicami, najprej glede na priporočene sadilne razdalje izračunajte število rastlin, ki jih je treba kupiti. Nato na pripravljeno gredo razporedite vse rastline in pri tem upoštevajte priporočene razdalje. Tako vidite razporeditev rastlin, še preden jih posadite, morebitne pomanjkljivosti pa z lahkoto popravite.
Vodna fontana je zgradba pretežno okrasne oblike, čigar namen je urejevati curke vode, ki prihajajo na dan iz naravnih ali umetnih izvirov (vodovodov). Medtem ko je v vodnjakih voda zajeta v večje ali manjše bazene in se obnavlja z nevidnimi pritoki in odtoki pod vodno gladino, na fontanah voda priteka iz okrasnih odprtin in večkrat tudi odteka v umetniško obdelane odprtine.
Glede na lokacijo izvira vodnega curka izdelujemo dve vrsti vodnih fontan:
- Voda lahko izvira iz ribnika;
- Voda izvira iz okrasnega kamenja kot vulkan;
Pri obeh izvirih vodnega curka je pomembna izbira črpalke ter šobe. Izbrati moramo tudi primerno osvetlitev.
Mesto za ribnik mora ustrezati določenim pogojem. Če želimo, da bo ribnik videti kar se da naravno, ga umestimo na najnižjo točko vrta. V naravi so vodne površine (jezera, močvirja, mlake) vedno na najnižji točki (doline, globeli,…).
Odvečni material, ki ga izkopljemo ob gradnji, uporabimo za gradnjo vzpetine za ribnikom. Zasadimo jo lahko z različnimi rastlinami. Učinek bo večji, če bo vzpetina daljša in višja. Za še bolj naravni videz naredimo na drugem koncu odtok vode v strugi, ki jo nato prečrpavamo nazaj v ribnik. Drugi pomemben dejavnik je osvetlitev. Vodne rastline potrebujejo za normalni razvoj veliko svetlobe.
Primerno mesto za postavitev skalnjaka je sončno pobočje obrnjeno proti jugu ali jugozahodu.
Pri načrtovanju skalnjaka skušamo izkoristiti naravno pobočje, kjer je rastišče že po naravi odcedno. Na ravnih vrtovih je gradnja zahtevnejša; primerneje je oblikovati melišče ali pa dvignjene grede. Pristen vtis dosežemo, če oblikujemo osnovno obliko z razgibanimi skalami, med katerimi potekajo slikovite zajede.
Pri postavljanju poskrbimo za občutek prostranosti. Pred skalnjakom naredimo prazno površino. Vodne motive vključujemo zelo premišljeno.
Pazimo, da skalnjaka ne postavimo ob grede pravilnih oblik, ločimo ga od zelenjavnega in sadnega vrta.
Želimo si lepo in bujno trato. Vendar za lepo zelenico ni dovolj, da jo samo posejemo in kasneje pokosimo. Trata uspeva dobro le v primerno pripravljenih in dovolj globokih tleh, kjer je podlaga zemlja. Zadostuje 10 do 15 cm debela plast dobre prsti. Na podlagi iz gramoza, pa naj bo plast prsti debela vsaj 25 cm.
Zemljišče, na katerem želimo posejati trato, očistimo plevela. Zelo priporočljivo je, da pustimo plevelu, da vznikne in ko doseže višino 10 do 15 cm, ga poškropimo s totalnim herbicidom.
Po treh tednih površino prekopljemo. Ob tem dodamo organska gnojila, ki izboljšujejo strukturo tal. Če so tla prekisla, dodamo sredstva za odpravljanje kislosti, pretežkim tlom pa dodamo kamninsko moko, ki preprečuje izpiranje hranil in rahlja zemljo.
Mnogo težav nam v okrasni trati dela mah, ki se običajno pojavlja na kislih in slabo zračnih tleh. Odpravimo ga tako, da jeseni tla razkisamo, spomladi pa dodamo sredstva proti mahu.
Pomembno je pravilno načrtovanje vrtov.
Ločimo nekaj osnovnih vrtov : vodni, japonski, zeliščni, bivalni. Dela v vrtu je vedno dovolj. Trata, cvetlične gredice in zelenjavni vrt potrebujejo redno nego, ravno tako sadno drevje. Tudi velika okrasna drevesa in grmi potrebujejo nekaj oskrbe, da se razvijejo.
Za vas uredimo naslednje:
