Na gradbene elemente objekta delujejo razni dejavniki (vremenski vplivi ipd.), ki vplivajo na kakovost zgradbe. Zgradbe, ki so pravilno izolirane in zaščitene pred vlago nam omogočajo velike prihranke energije, zato moramo za izolacijo izbrati kakovostne materiale, saj z vgradnjo nepravilnih materialov lahko naredimo veliko škode.Ustrezna toplotna zaščita mansardnega stanovanja oziroma podstrešja je torej ključnega pomena. Dobro izolirana streha namreč preprečuje tako prevelike izgube toplote pozimi, kot tudi pretirano pregrevanje mansarde v poletni vročini.

Upoštevajoč dejstvi, da se skozi streho izgubi približno četrtina celotne toplotne energije za ogrevanje stavbe ter nenehne rasti cen energentov za ogrevanje je jasno, da je investicija v toplotno izolacijo zelo ekonomična odločitev. V primeru bivalnega podstrešja – mansarde se pogosto odločimo za spuščeni strop, s čimer zapremo prostor pod slemenom strehe in tako zmanjšamo prostor, ki ga ogrevamo. Vgradnje toplotne izolacije v spuščeni strop se lotimo na sledeč način:

1.    Na primerno višino najprej postavimo kovinsko konstrukcijo za mavčne – kartonske plošče (suhomontažna dela). Med vešala nato postavimo prvi sloj izolacije. Izolacijo moramo položiti čim bolj na tesno, da so stiki med ploščami neopazni. Na ta način se izognemo uhajanju toplote oziroma nastanku toplotnih mostov.

2.    Nato namestimo še drugi sloj izolacije tako, da je skupna debelina izolacije enaka kot pri poševni strehi, med 25 in 30 cm. Izolacijske plošče položimo z zamikom glede na spodnji sloj, tako da prekrijemo stike med ploščami spodnjega sloja.

3.    Na kovinsko konstrukcijo z dvostranskim lepilnim trakom prilepimo parno oviro. Vse spoje, preboje in priključke na konstrukcijo moramo temeljito zalepiti.

4.    Spuščeni strop zaključimo z mavčno kartonsko ploščo.

V primeru ne – bivalnega podstrešja pod neizolirano streho moramo izolirati strop proti neogrevanem podstrešju. To storimo tako, da najprej na nosilno konstrukcijo položimo parno zaporo (PE folijo), nato med lesene distančnike položimo prvi sloj izolacije. Pravokotno na prvi sloj, med lesene distančnike, ki so pravokotni na spodnje, položimo še dodaten sloj izolacije. Tako zagotovimo zadostno skupno debelino izolacije, ki naj bo med 15 in 20 cm. Na koncu lahko čez izolacijo na lesene distančnike položimo deske, tako, da dobimo pohodno podstrešje.

Osnovna naloga hidroizolacije je zaščita konstrukcije in notranjih prostorov pred prodiranjem vlage v objekt. Vsi temelji, ne glede na višino podtalnice morajo biti primerno hidroizolirani.

Kletno in talno zidovje je podvrženo stiku s talno vlago, pri čemer obstaja nevarnost, da začnejo odpadati zaključni sloji. Pri globljem prodiranju vode in zmrzovanju lahko razpadejo zidovi in s tem obstaja nevarnost rušitve objekta. Zato je pri temeljenju obvezno izpostavljene konstrukcijske elemente zaščititi.Za hidroizolacijo uporabljamo vroče premaze bitumna, asfalta in katrana v kombinaciji z impregniranimi lepenkami, folijami in hladnimi emulzijami. Vse pogosteje se uporabljajo tudi kemična hidroizolacijska sredstva, pri katerih je premaz izdelan iz cementa, kremenčevega peska in plastifikatorja.

V osnovi ločimo dve vrsti hidroizolacije, in sicer:

- Horizontalna hidroizolacija je položena vzporedno s tlemi in preprečuje dvig kapilarne vlage navpično navzgor in vdor podtalnice.

- Vertikalno hidroizolacijo položimo na stene, ki jih kasneje zasujemo z zemljo. Preprečuje vdor vlage iz zemlje prek stene v notranjost. Teče od nivoja terena do temeljev.

Hidroizolacija naj bo v enem samem nepretrganem sloju. Kjerkoli je pretrgana, tisto mesto predstavlja največjo nevarnost za vdor vlage. Spoji morajo tesniti. Zasutje hidroizolacije ne sme poškodovati.