Teren, kjer bo potekala dovozna pot, je treba izkopati,  ter poskrbeti za ustrezno nasutje (od 30 do 40 cm), nato fini planum (pesek), ki se utrdi vibracijskot. Poskrbeti je treba za ustrezno odvodnjavanje (drenaže), ter po želji vgradnja robnikov, s katerimi lahko zaključimo robove dovoznih poti. Dovozna pot naj bo nagnjena stran od objektov. V primeru daljše dovozne poti,  pa je potrebno urediti tudi dodatne odtoke za vodo.

Priprava in izvedba dovozne poti lahko vsebuje naslednje elemente oziroma storitve:
- Planiranje in utrjevanje planuma zgornjega ustroja, vključno z nižanjem ali dosutjem gramoza     debeline do 10 cm
- Dobava, planiranje ter utrjevanje tampona kot podlage za asfalt
- Dobava in polaganje PVC cevi
- Dobava in polaganje drenažnih cevi
- Dobava in vgradnja prodca
- Polaganje robnikov na betonski pasovni temelj
- Dobava in vgradnja asfalta
- Dobava in vgradnja tlakovcev (tlakovanje)

Med splošna gradbena dela uvrščamo izdelavo drenaže, okoli gradbenega objekta ali za odvodnjavanje terena.

Drenažo uporabljamo povsod tam, kjer se pojavljajo presežki vode – bodisi v primeru presežkov meteorne vode, visoke podtalnice ali na močvirnatih zemljiščih. Drenaža torej pomeni zaščita temeljev pred podtalnico in vlago.

Če imamo na terenu talno vodo, je potrebno izvesti drenažo. Osnovno pravilo pri tem je, da ne preprečimo toka podtalnici, ampak omogočimo prosti pretok pod tlemi in okrog objekta.

Najprej položimo drenažni sloj gramoza, debelina znaša 15 do 20 cm. Okoli vseh zidov nato nasujemo do najvišje točke terena najmanj 20 cm debelo plast gramoza. Ker bo voda tekla skozi drenažne plasti, moramo primerno s padcem terena narediti še drenažni kanal z nagibom, ki ga tudi napolnimo z ustreznim gramozom in kamenjem. Če je potrebno, vstavimo še drenažno cev. Zbrana podtalnica, ki se nabere pod objektom in okoli njega, se sedaj lahko odvede v nižje dele terena. Pri visoki podtalnici hiše ne moremo podkletiti. Temeljna plošča mora potekati zmeraj nad kritično točko maksimalne višine podtalnice, medtem ko so temelji lahko pod njo.

Izbirate lahko med enoslojnimi in dvoslojnimi drenažnimi cevmi.

Enoslojne drenažne cevi

Drenažne cevi položite ročno ali strojno, odvisno od velikosti površine, ki jo nameravate osušiti.Cevi lahko pri polaganju v zemljo obložite s filtrskim materialom. Namen filtra je, da poveča hidravlično zmožnost drena in prepreči zamašitev cevi. Kot filtrski material lahko uporabite naravne materiale (prod, grobi pesek, kokosova vlakna) ali pa sintetične materiale (sintetična vlakna, penaste plastične mase).

Dvoslojne drenažne cevi

So odlična rešitev za odvajanje večjih količin odvečne vode z obsežnih površin. Uporabljate jih za zbiranje, kanaliziranje in transport odvečne padavinske vode, talnice, vode podzemnih vodotokov, pa tudi vode, ki v izrednih razmerah prestopi bregove struge. So izjemno odporne proti statičnim in dinamičnim obremenitvam.

Gladka notranja površina omogoča velike pretoke, zato so še zlasti primerne za odvajanje vode z avtocestnih površin in ostalih cestno – prometnih objektov, kot so tuneli, brežine, zahtevnejša krožišča ter običajna križišča. Priporočamo jih tudi za odvajanje presežne vode z območja železniških prog, letaliških stez, pa tudi večjih stanovanjskih objektov, športnih in otroških igrišč, golf terenov in sprehajalnih površin. Navdušijo povsod, kjer so za odvajanje vode v fazi gradnje ali med uporabo objektov določeni najvišji standardi kakovosti, zanesljivosti in gospodarnosti.

Pronicanje vode v notranjost cevi omogočajo prečne zareze za vstop vode, ki so nameščene v utoru med dvema rebroma. Možnost zamašitve odprtin cevi je minimalna, zajemanje vode pa optimalno.

Pri dvorišču je osnova pravilno in dovolj utrjena podlaga, zato moramo pred polaganjem tlakovcev ali asfaltne obloge teren dovolj globoko in trdno utrditi.

Na celotnem neutrjenem terenu dovozne poti in dvorišča je potrebno odstraniti zgornji sloj v globini najmanj 60 cm, merjeno od zgornje višine tlaka. V to posteljico se nasuje utrditveni material. Utrjeni teren se sestoji iz dveh glavnih slojev, in sicer spodnjega ali tamponskega sloja ter zgornjega oziroma nosilnega sloja. Tamponski sloj nam služi za zaščito pred zmrzaljo. Debelina tega sloja naj bo vsaj 30 cm. Izdela se z nasutjem lomljenca in peska z granulacijo debeline do 70 mm. Tamponski sloj se mora nasuti večkrat zaporedoma in se povaljati v več zaporednih slojih, saj se bo le tako teren dovolj utrdil.

Na tamponsko podlago se v debelini približno 20 cm nasuje zgornji nosilni sloj. Ta je izdelan iz drobnejših gramoznih zrn granulacije do 30 mm. Da bo nosilni sloj zadovoljivo opravljal svojo nalogo, je pomembno, da je ta dovolj utrjen oziroma steptan z vibracijskim strojem ali cestnim valjarjem.Če teren in dovozna pot ne bosta dovolj močno utrjena, se lahko zgodi, da se že po letu ali dveh zaključna podlaga sesede in razpoka. Podlaga mora biti enako močno utrjena ne glede na to ali bodo položeni tlakovci, asfalt ali bo betonsko kamnita površina.

Material za nasutje uporabljamo samo droben gramoz in pesek, saj visoka zunanja temperatura in mraz močno vplivata na vgrajene materiale v dvorišču. Če bo to utrjeno z nekakovostnim materialom kot je na primer pesek pomešan z ilovico, bo prihajalo ob zmrzovanju tal do raztezanja materiala, pri odtajanju tal pa do njegovega krčenja.

Vsako cestišče in tudi dvorišče mora biti izdelano tako, da je omogočeno odtekanje vode v ponikalnice. Upoštevamo ustrezen nagib površine, ki naj bo do dveh odstotkov. Nagib naj bo vedno usmerjen stran od objektov. Odvisno od velikosti dvorišča se namesti primerno veliko meteorno kanalizacijo. Odtočni površinski deli naj bodo vedno v najnižjem delu dvorišča. Če jaški ne bodo zmogli požirati vse vode, lahko vgradimo odtočne kanale. To so posebni betonski kanali, katere se ob postopku utrditve vgradi v najnižji dvoriščni nivo. Pozneje se jih prekrije s kovinskimi ali betonskimi rešetkami, ki naj bodo vozna tudi za težja vozila. Linijske odtočne kanale je nujno potrebno vgraditi na mestu, kjer ni bilo mogoče izvesti padca stran od objekta.

Med najbolj občutljivimi deli dvorišča in dovozne poti so robovi na meji med utrjeno in neutrjeno podlago, saj na teh delih najpogosteje prihaja do sesedanja in pokanja. Zato je potrebno takšnim mestom posvetiti še posebno pozornost. Poleg zadostne utrditve se te robove zaščiti z robniki. Odvisno od vrste zaključnega tlaka se uporabi različne vrste robnikov. Najpogosteje se uporabljajo klasični betonski robniki.

Robnike polagamo v posebej za njih pripravljen betonski temelj, tako da so robniki v temelju zabetonirani. Ob tem je potrebno paziti, da bodo v temelju dodane jeklene armaturne palice, saj ta ne bo obremenjen le s težo robnika, temveč bo na njega pritiskala še sila dvoriščnih tal. Upoštevati je potrebno tudi obremenitev robnika z težo tovornega vozila.

Višina robnikov je največkrat poravnana s končno plastjo tlaka. Vgrajuje se jih po končani utrditvi terena in pred polaganjem zaključnega tlaka. Na meji med utrjeno in neutrjeno podlago se največkrat uporabljajo 5 cm široki in 14 do 20 cm visoki robniki. Če bodo na dovozni poti obremenitve večje od teže osebnega avtomobila, se naj vgradijo 12 ali 15 cm široki cestni robniki.

Ko je podlaga tako ustrezno pripravljena, se prične polaganje zaključnega sloja.

Na gradbene elemente objekta delujejo razni dejavniki (vremenski vplivi ipd.), ki vplivajo na kakovost zgradbe. Zgradbe, ki so pravilno izolirane in zaščitene pred vlago nam omogočajo velike prihranke energije, zato moramo za izolacijo izbrati kakovostne materiale, saj z vgradnjo nepravilnih materialov lahko naredimo veliko škode.Ustrezna toplotna zaščita mansardnega stanovanja oziroma podstrešja je torej ključnega pomena. Dobro izolirana streha namreč preprečuje tako prevelike izgube toplote pozimi, kot tudi pretirano pregrevanje mansarde v poletni vročini.

Upoštevajoč dejstvi, da se skozi streho izgubi približno četrtina celotne toplotne energije za ogrevanje stavbe ter nenehne rasti cen energentov za ogrevanje je jasno, da je investicija v toplotno izolacijo zelo ekonomična odločitev. V primeru bivalnega podstrešja – mansarde se pogosto odločimo za spuščeni strop, s čimer zapremo prostor pod slemenom strehe in tako zmanjšamo prostor, ki ga ogrevamo. Vgradnje toplotne izolacije v spuščeni strop se lotimo na sledeč način:

1.    Na primerno višino najprej postavimo kovinsko konstrukcijo za mavčne – kartonske plošče (suhomontažna dela). Med vešala nato postavimo prvi sloj izolacije. Izolacijo moramo položiti čim bolj na tesno, da so stiki med ploščami neopazni. Na ta način se izognemo uhajanju toplote oziroma nastanku toplotnih mostov.

2.    Nato namestimo še drugi sloj izolacije tako, da je skupna debelina izolacije enaka kot pri poševni strehi, med 25 in 30 cm. Izolacijske plošče položimo z zamikom glede na spodnji sloj, tako da prekrijemo stike med ploščami spodnjega sloja.

3.    Na kovinsko konstrukcijo z dvostranskim lepilnim trakom prilepimo parno oviro. Vse spoje, preboje in priključke na konstrukcijo moramo temeljito zalepiti.

4.    Spuščeni strop zaključimo z mavčno kartonsko ploščo.

V primeru ne – bivalnega podstrešja pod neizolirano streho moramo izolirati strop proti neogrevanem podstrešju. To storimo tako, da najprej na nosilno konstrukcijo položimo parno zaporo (PE folijo), nato med lesene distančnike položimo prvi sloj izolacije. Pravokotno na prvi sloj, med lesene distančnike, ki so pravokotni na spodnje, položimo še dodaten sloj izolacije. Tako zagotovimo zadostno skupno debelino izolacije, ki naj bo med 15 in 20 cm. Na koncu lahko čez izolacijo na lesene distančnike položimo deske, tako, da dobimo pohodno podstrešje.