Prva gradbena faza predstavlja začetek fizične gradnje objekta, potem, ko smo pridobili vso potrebno dokumentacijo, na podlagi katere lahko začnemo z gradnjo. V prvo gradbeno fazo so zajeta gradbena dela:
- priprave terena,
- priprave gradbišča,
- zakoličbe,
- izkopa gradbene jame,
- postavitve temeljev in temeljne plošče.
Priprava terena pomeni pripravljanje zemljišča za izkop in nadaljnjo gradnjo. Na gradbišču je treba odstraniti vse odvečno drevje in skale, zasuti morebitne jarke in kotanje, v katerih bi lahko zastajala voda, v primeru, da je zemljišče pretirano vlažno, je potrebno odvodnjavanje terena oz. drenaža.
Sledi priprava gradbišča, pri čemer je potrebna postavitev gradbene barake, ograditev gradbišča s primerno ograjo, postavitev sanitarij in vodne oskrbe.
Po pripravi gradbišča je potrebno opraviti zakoličbo objekta, ki pomeni prenos tlorisa in položaja objekta s projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja v naravo. Zakoličbo lahko opravi geodet, ki izpolnjuje z Zakonom o graditvi objektov predpisane pogoje. O zakoličenju objekta se izdela zakoličbeni načrt, ki zagotavlja zakoličbo v skladu s pogoji iz gradbenega dovoljenja in ga podpišeta odgovorni geodet in izvajalec.
Po opravljeni zakoličbi objekta sledi izkop gradbene jame za postavitev temeljev in temeljne plošče. Pri izkopu gradbene jame je dobro, da izkopano zemljo deponiramo in jo prihranimo za kasnejše zasutje in ureditev okolice novozgrajenega objekta.
Sledi izdelava temeljev objekta.
Pred betoniranjem temeljev sta potrebna priprava in utrjevanje dna gradbene jame, s čimer zagotovimo minimalno posedanje zgrajenega objekta in preprečimo razpoke. Potrebna je tudi hidroizolacija postavljenih temeljev, ki preprečuje vdor talne vode ali vlage v objekt.
Gradnja hiše ali kakršnega koli drugega objekta poteka po fazah, s katerimi pa so seveda povezani tudi stroški.
Stroški gradnje objekta so navadno razporejeni v sledeči obliki:
Izvajamo naslednje inštalacije telekomunikacijskih naprav v zgradbah:
- telefonske inštalacije
- inštalacije hišnih govornih naprav
- antenske inštalacije
- inštalacije varnostnih sistemov
- inštalacije ozvočenja
K sestavnim delom plinske inštalacije prištevamo zunanji plinovod, hišni priključek, plinsko cevno omrežje v notranjosti, plinska trošila, gorilnike in dimnik.
Zunanji plinovod
Zunanje plinsko omrežje je do stavbe lahko speljano pod zemljo ali na prostem. Če se odločimo za potek zunanjega plinovoda na prostem, moramo cevi zaščititi pred zunanjimi vplivi (vremenskimi in mehanskimi). Iz tega razloga je pogostejši način speljevanja zunanjega plinovoda pod zemljo, v globini do dveh metrov.
Hišni priključek
Osnovna naloga plinskega hišnega priključka je povezovanje zunanjega in notranjega plinskega omrežja. Zaključi se pri glavnem zapornem organu, s katerim odpiramo in zapiramo dovod plina v zgradbo. Požarna pipa mora biti na vidnem mestu in jasno označena.
Notranja inštalacija
Cevi plinske inštalacije so v notranjih prostorih lahko nameščene nad ali pod ometom. Cevi morajo biti iz bakra ali jekla in obarvane z rumeno barvo. Ne smejo biti speljane po požarnih stopnicah.
Plinska trošila
Plinska trošila so naprave, priključene na plinsko napeljavo, ki za delovanje porabljajo plin (gorilniki na plinskem štedilniku, plinske peči, ...). Nameščena morajo biti v prostorih, ki imajo zadostno količino zraka, saj lahko le tam varno in pravilno delujejo.
Pri namestitvi trošil moramo upoštevati oddaljenost od gorljivih in nosilnih gradbenih materialov. Pri trošilih nameščenih v kopalnici moramo upoštevati varnostno razdaljo od kopalne kadi ali umivalnika.
Gorilniki
Za dobro delovanje trošil moramo zagotoviti zadostno količino zraka za izgorevanje. Glede na dovod zraka do plinskih gorilnikov ločimo naprave z atmosferskim in tlačnim gorilnikom. Pri atmosferskem gorilniku se toku plina primeša zrak iz okolice. Tak gorilnik je primeren predvsem za zemeljski plin. Pri tlačnih gorilnikih je prisilni pretok zraka ustvarjen z ventilatorjem. Pri tem sistemu je mogoče uravnavati pritok zraka v cevi, kar omogoča kakovostno zgorevanje.
Odvod dimnih plinov
Dimne pline odvajamo skozi luknje v fasadi in prek dimnikov ali dimovodnih priključkov. Od dimnika sta odvisna izkoristek ogrevalnega sistema in varnost. Mora biti ustrezno izoliran, odporen proti koroziji, imeti mora primeren presek in za kondenzat nepropustno površino. Dimnik je treba tako kot dimovodne naprave redno vzdrževati.
