Osnovna naloga hidroizolacije je zaščita konstrukcije in notranjih prostorov pred prodiranjem vlage v objekt. Vsi temelji, ne glede na višino podtalnice morajo biti primerno hidroizolirani.

Kletno in talno zidovje je podvrženo stiku s talno vlago, pri čemer obstaja nevarnost, da začnejo odpadati zaključni sloji. Pri globljem prodiranju vode in zmrzovanju lahko razpadejo zidovi in s tem obstaja nevarnost rušitve objekta. Zato je pri temeljenju obvezno izpostavljene konstrukcijske elemente zaščititi.Za hidroizolacijo uporabljamo vroče premaze bitumna, asfalta in katrana v kombinaciji z impregniranimi lepenkami, folijami in hladnimi emulzijami. Vse pogosteje se uporabljajo tudi kemična hidroizolacijska sredstva, pri katerih je premaz izdelan iz cementa, kremenčevega peska in plastifikatorja.

V osnovi ločimo dve vrsti hidroizolacije, in sicer:

- Horizontalna hidroizolacija je položena vzporedno s tlemi in preprečuje dvig kapilarne vlage navpično navzgor in vdor podtalnice.

- Vertikalno hidroizolacijo položimo na stene, ki jih kasneje zasujemo z zemljo. Preprečuje vdor vlage iz zemlje prek stene v notranjost. Teče od nivoja terena do temeljev.

Hidroizolacija naj bo v enem samem nepretrganem sloju. Kjerkoli je pretrgana, tisto mesto predstavlja največjo nevarnost za vdor vlage. Spoji morajo tesniti. Zasutje hidroizolacije ne sme poškodovati.

O ureditvi razsvetljave razmišljajmo že pri izdelavi osnovnega koncepta vrtne ureditve, da bomo pravočasno poskrbeli vsaj za ustrezno razpeljavo električnih kablov, četudi samih svetil ne bomo takoj postavili. Nekateri učinki nočne osvetlitve bodo prišli do izraza, šele ko bodo rastline na vrtu ustrezno razraščene. Treba je tudi razmisliti, kje bomo luči prižigali in ali jih bomo prižigali vse naenkrat ali pa ločeno po skupinah. Sicer pa bodimo pozorni na naslednje:

– ne pretiravajmo s številom luči, saj tudi z enim samim svetlobnim virom lahko veliko dosežemo. Z osvetlitvijo ene same robne točke lahko nočni vrt navidezno povečamo, saj so dejanske meje prostora zabrisane.

– ne uporabljajmo svetil, ki nas slepijo. Luči, ki jih postavimo v okolico prostora za sedenje, naj ne bodo višje od 60 cm. Imajo naj senčnik, ki bo svetlobo usmerjal proti tlom ali v rastlinje.

– ko razmišljamo o razporeditvi luči, osrednjega prostora za sedenje ne osvetlimo, ker sicer v temno okolico ne bomo nič videli.

Kakšna svetila bomo izbrali za zunanjo, dekorativno osvetlitev je odvisno od učinka, ki ga želimo doseči. Za osvetljevanje rastlin in posameznih detajlov uporabljamo žaromete z različno širokim in visokim svetlobnim snopom. Lahko so vgrajeni ali premični. Na stalen prostor jih postavimo samo za osvetlitev arhitekturnih elementov, skulptur in odraslega drevja.

Za funkcionalno osvetlitev prostora uporabljamo različne svetilke. Visoke so večinoma od 40 do 80 cm, višjih ali celo takih na drogu skoraj ne uporabljamo. Za zelo diskretno osvetlitev poti, stopnišč ali za označevanje obodne linije objekta in vrtnih zidov pa vgrajujemo talna ali stenska svetila.

Poleg svetil je na vrtu zelo uporaben tudi zunanji električni stebriček, to je samostojna enota z eno ali več vtičnicami in s stikalom, na katero lahko priključimo premične žaromete, pa tudi druge sezonske porabnike.

Polaganje tlakovcev je izredno dobra odločitev za ureditev okolice, saj je tlakovec naravni produkt, ki ne škodi okolju, ker zemlja z njim še vedno normalno »diha«. Tlakovci so enostavni za čiščenje in izredno trdni v vseh vremenskih razmerah. Pri polaganju tlakovcev je pomembna trdna osnova, ki je v večini primerov drenažni pesek. Lahko se položijo tudi na betonsko osnovo.

Delo začnemo tako, da si s pomočjo količkov in vrvic označimo območje tlakovanja. Sledi odstranjevanje travne ruše in izkop terena v globini 20 do 40 cm. Nastali izkop zasujemo z drobljenim peskom ali drobljencem premera do 32 mm. Nasuti pesek z valjanjem ali nabijanjem dobro utrdimo, da ne more priti do posedanja. Pri tem opravilu ne smemo pozabiti na izvedbo ustreznega naklona v smeri odtekanja vode. Ta naj znaša 1 do 2,5 %. S tem preprečimo zadrževanje vlage in vode pod in na tlakovani površini. Na tako pripravljeno podlago nasujemo še 3 do 5 cm debel sloj peska ali mivke granulacije od 0 do 8 mm. Pesek poravnamo s pomočjo lesene letve, da zagotovimo ravno podlago.

Ko imamo pripravljeno podlago, se lahko lotimo polaganja tlakovcev. Širina fug naj znaša od 3 do 5 mm. Za uravnavo višine si pomagamo s plastičnim kladivom.

Tlakovce, ki so položeni na robovih tlakovanega območja, zabetoniramo v podlago. Na ta način preprečimo, da bi se s časoma razlezli izven tlakovanega območja. Robove lahko zaključimo tudi z robniki, ki so lahko nad nivojem tlakovcev ali pa v isti ravnini. Tako kot tlakovce, zabetoniramo tudi robnike na ustrezno globino.

Po končanem polaganju nam ostane le še fugiranje. Ob suhem vremenu po površini posujemo kremenčevo mivko in jo s pometanjem vnesemo v odprtine med tlakovci. Odvečno kremenčevo mivko pometemo s površine tlakovcev in speremo z vodo. Mivka bo namreč preprečevala pomikanje tlakovcev in bo utrdila tlakovano površino. Priporočeno je, da postopek fugiranja ponovimo čez 14 dni.

Tlakovci so primerni za zunanje terase, dvorišča, tlakovanje pločnikov, poti ali parkirišča.

Pri gradnji poti lahko uporabljamo različne materiale. Vsak material ima svoje značilnosti.

Betonski tlakovci različnih barv in oblik so odlično gradivo. Polaganje tlakovcev je izredno dobra odločitev za ureditev okolice, saj je tlakovec naravni produkt, ki ne škodi okolju, ker zemlja z njim še vedno normalno »diha«. Tlakovci so enostavni za čiščenje in izredno trdni v vseh vremenskih razmerah. Pri polaganju tlakovcev je pomembna trdna osnova, ki je v večini primerov drenažni pesek. Lahko se položijo tudi na betonsko osnovo.

Betonska podlaga je primerna za dovozne in široke sprehajalne poti. Če je pravilno izdelana, je odporna, sicer pa kaj rada razpoka. Poti lahko razčlenimo tudi z lesenimi deskami ali pasovi opek. Pri tem nam ni treba graditi razteznostnih pasov, ki so sicer nujno potrebni, da ne pride do razpokanja betona ob spremembah temperature.

Betonske plošče so lep nadomestek za beton. So različnih velikosti, barv, oblik in tekstur. Lahko jih polagamo tesno skupaj ali pa med njimi pustimo špranje.

Travnate poti so primerne za povezavo med različnimi travnatimi deli. Biti morajo dovolj široke, ker ne vzdržijo pogoste hoje.

Peščene poti so preproste, lepega videza in poceni. Pri njihovi gradnji moramo pripraviti primerno podlago. Poti morajo biti obrobljene s trdnimi robniki (betonski, leseni), da se pesek ne razširja izven poti.

Kamnite plošče lahko tvorijo poti stopnih kamnov. Na površini, ki je predvidena za pot, utrdimo podlago, nato pa vsakih nekaj centimetrov položimo kamnito ploščo nepravilnih oblik, ki mora biti tako velika, da lahko človek na njej stoji brez težav. Primerne so za poti okoli vodnega vrta, v gozdnatem delu,…

Leseni tlaki so primerni za naravne dele vrta. V senčnih in vlažnih predelih na njih drsi, zato jih obložimo z zajčjo ograjo ali kake druge vrste mrežo. Les mora biti dobro impregniran sicer hitro propade. Primeren les je kostanjev, hrastov ali macesnov. Uporabni so tudi odsluženi železniški pragovi.

Primeren material je tudi lubje ali koščki lesa. Ko propade nanj nasujemo novega. Primeren je za otroška igrišča. Lubje je primerno tudi za poti med zelenjavnimi gredami.

Vrtne poti naj smiselno povezujejo posamezne vrtne dele, hišo, garažo, cesto, dvorišče,… Odvisno od zgradbe in velikosti vrta. Poti napravimo tam, kjer pogosto hodimo. Tako preprečimo, da bi se trata razgolila.

Poti se delijo na glavne in stranske. Glavne naj bodo široke od 1 do 2 metra, kar omogoča vzporedno hojo dveh oseb. Stranske poti naj bodo široke 60 do 80 cm, odvisno od velikosti vrta.